Zlata VOLARIC
Galetova 23
4000 KRANJ
SLOVENIJA
Tel.: + 386 - 4 - 2045252
E - mail : joze.volaric@siol.net

*******************************************************

BIOGRAFIJA

Rojena sem 26. januarja 1930. leta v Mariboru. Koncala sem uciteljisce in Pedagoško akademijo za predmetno uciteljico slovenscine, srbohrvascine in ruscine. Obvladam nemski in madzarski jezik. Delala sem v osnovnih in srednjih solah v Lendavi in Kranju.

Uradno se ukvarjam s slikarstvom od 1976. leta in sem imela razstavo v Zagrebu – NAIVI 77, od dveh razstavljenih slik je eno odkupila galerija Primitivne umjetnosti v Zagrebu. Potem sem sama in predvsem z mozem imela 90 samostojnih in 310 skupinskih razstav, od Bohinja, Bleda, Jesenic, Radovljice, preko Kranja, Ljubljane, Maribora, Lendave, Varazdina, Koprivnice, Hlebin, Zlatarja, Virja, Zagreba, Vrbovca, Karlovca, Reke, Kutine, Belisca, Banja Luke, Sanskega Mosta, Beograda, Dudovice, do Svetozareva, Nisa, Pristine in vmes se kje, celo v tujini.

Z resnim literarnim delom sem zacela 1980. Leta 1981 je izsla moja prva knjiga, roman KORAKI, pri Zalozbi Kmecki glas. Za tem je izslo mnogo mojih knjig in se izhajajo. Pisem romane ( 17 knjig ), kriminalke ( 5 knjig ), povesti, humoreske ( 14 knjig ), ljubezenske zgodbe, crtice in zgodbe iz zivljenja ( 6 knjig ), otrosko literaturo ( povesti, pravljice, detektivke, zgodbe, pesmice, roman za najstnike – 24 knjig ) in haiku pesmi ( 7 knjig ). Rocno sem napisala 45 zvezkov pravljic, vsak v 50 izvodih. V vsakem zvezku je sest pravljic in prav toliko mojih risb.

RTV Ljubljana mi je zalozila kaseto s sestimi pravljicami. Od 1989 leta sem clanica Drustva slovenskih pisateljev. Ilustriram svoje in mozeve knjige in obcasno tudi drugim. Veliko sodelujem z raznimi revijami in radiji, ki mi obhjavljajo pravljice, humoreske, otroske pesmi, ljubezenske zgodbe, crtice in haikuje. Navadno so objavljeni teksti ilustrirani z mojimi risbami.

Za zagrevalne vaje vam ponujam scepec krajsih humoresk, da boste lazje pretrpeli nadaljevanje. Hvalezna vam bom za potrpezljivost in mnenje.

*****

DOPUST

Ucenec vprasa v soli:
'' Gospa uciteljica, ali lahko dobim en teden dopusta ? ''
Uciteljica se ujezi : '' Ne, le kaj ti pade v glavo ? ''
Malo pomisli in vprasa :
'' Kako si se na to spomnil ? ''
Ucenec : '' Dedek ga je dobil prejsnji teden.
Poslali so ga domov, ker je bil pijan. ''


VLJUDNO NADLEGOVANJE

Rad jo ima. Vse dobro ji zeli.
V ponedeljek jo prebudi pet minut pred peto :
'' Zena, hoces oranzado ? ''
Doma nimata oranzade.
V torek jo poklice pet minut po peti :
'' Ljubica, ti naj skuham kavo ? ''
Nima pojma, kje imata kavo.
V sredo ji pet minut pred pol sesto vosci :
'' Srcek, dobro jutro, zelim ti lep dan. ''
V cetrtek : '' Zenska, vstani, sonce bo cez uro vzslo. ''
V petek se ona razjezi : '' Pa kaj, hudica,
me vsak dan budis tako zgodaj ? ''
'' Rad te imam. Hocem te razveseliti. ''
Ona : '' Prav, potem pa spi do desetih ! ''


KRATKE PROGE

Urednik mi svetuje : '' GOSPA PISATELJICA,
pisite kratke humoreske.
V reviji nimamo mnogo prostora. ''
'' Bom. Krasno. Zdaj, ko sem v zrelih letih,
imam rajsi kratke proge. ''
Urednik vprasa – '' ali je bilo kdaj drugace ? ''
'' Seveda, v mladosti sem izbirala dolge. ''
'' A proge ? '' vlece dalje.
'' Kajpak. Na kaj ste pa vi mislili ? ''


MOSKA VOLJA

Ne morem gledati v racunalnik.
Takoj, ko usmerim pogled v zaslon,
se mi ob tistem blescanju oci zasolzijo.
Zato prosim mojega najdrazjega,
naj mi humoresko pretipka.
Naredi. Lepo je videti, toda…
Ojoj, vsak tretji stavek je spremenjen.
'' Zakaj si to storil ? '' zajocem.
On se ujezi : '' Ali ti ni zadosti,
da si me ponizala v navadno tipkarico ?
Zato moram vsaj v besedilu uveljaviti
nekaj svoje volje. Saj sem vendar moski ! ''


PREVEC

Zena je pravkar odpraznovala rojstni dan.
Zalostna obsedi v sobi, ko odidejo stevilni gostje.
Moz se cudi : '' Le kaj ti je ? A se ne veselis ? ''
'' Ne, prevec je bilo ljudi, daril in – let. ''


TIHA DEKLICA

Marjeto zaskrbi:
'' Ljubi moz, le kaj bo z najino hcerjo ?
Tako tiha je. ''
'' Ne skrbi, ljubica, uciteljica jo ima rada. ''
'' Seveda, a kaj bo v zakonu ? ''
'' Ne beli si s tem glave, vse moje prednice
so bile do poroke tihe, potem so se spremenile
v zgovorne in ukazovalne furije. ''


LJUBITELJICI ROZ

Merilena in Tija obozujeta roze in jih zalivata,
gojita, rahljata zemljo.
Merilena zalije svoje z vodo in doda neko gosto snov.
Roze venejo, gnijejo, ne morejo rasti, a se trudijo.
Merilena prosi Tijo za nasvet.
Tija vprasa : '' S cim si jih zalivala ? ''
'' Z vodo, dodala sem malo gnojila. ''
'' Pokazi '', rece prijateljica. Pokaze.
Na steklenici pise : za rocno pranje posode.


DRUGACEN PRIMER

Jana ima krasne begonije.
Vsak dan jih neguje in pazi, da ne bi ovenele.
Nekega dne vzame steklenico, kjer pise
– radenska in jih zalije. Pa venejo.
Pride moz, isce steklenico, Jana mu jo da,
on gleda, dviga proti oknu in rece :
'' Nekaj mojega konjaka manjka.
Si ga ti spila ? ''
'' Ne, roze sem zalila z njim. ''

*******

Zlata Volaric.

Sedaj vas vabim na nekoliko daljsi potep skozi navihane zgodbe. Tudi neskoncnost ni vedno za obup, potrepeti se splaca, saj nas caka vecnost in je pametno, ce se na njo ze v tem trenutku zivljenja pripravljamo.

*****

DRUZINSKI POSVET

Vcasih si slikamo pravljice. Cudimo se, ker se uresnicijo. A se zgodi, da se vse lepo in dobro spremeni v pekel.

Ko sta se Petra in Ivo srecala na gasilski zabavi, nista vedela, da bo njuno zivljenje petletna lepa pravljica. Kronala sta jo s sinovim rojstvom. Imenovala sta ga Tomi uradno, vsakdanje pa : '' Ti si najin zlati angelcek. '' Angelcek je rasel.

Na praznik pete obletnice njunega zakona je doma vso noc sladko spal, mati in oce sta praznovala divje kot se nikoli v znanem gostiscu Crni panter. Zakaj divje ? Pridruzil se jima je se eden, dotlej neznan par in so plesali, vpili, skakali, noreli in pozabili, kdo je novi, kdo prejsnji. Komaj imena so si zapomnili. Nova sta se imenovala Janina in Ervin, le malo mlajsa od Iva in Petre.

Janina in Ervin sta imela dva otroka, Veroniko in Janija. Od tistega praznovanja je lepa pravljica, ozaljsana s sreco, dobila peklenski prikljucek. Takole se je slisal : '' Zena, kje je zajtrk ? Prekleto. Samo spis in se redis, mrha zadebeljena ! '' '' Stari ! Tomiju pomagaj pri nalogi ! '' Tomi ni maral pomoci, ker je uvidel, kaj se dogaja. Prepirala sta se, samo on ni vedel, zakaj. Caj je bil hladen, brisaca umazana, glavnik se je izgubil, vse je slo narobe. V takem vzdusju so preziveli se pet let. Tomi je sele takrat, ko je bil ze vecji, sklenil ugotoviti, zakaj se sovrazita. Uvidel je tudi, da doma nimata vzroka. Ce ni doma, je drugje.

In ni se zmotil. Sklenil ju je zasledovati. Odtihotapil se je najprej za odisavljenim in urejenim ocetom. Pred gostiscem Crni panter je cakala zenska. Pobarvana kot pleskarska delavnica. To je Tomiju prislo na misel.
'' O, Janina, ti si ze tu. Nisem zamudil veliko, a ? ''
'' Ne, ne, nic, le jaz sem prej prisla. Koprnim po tebi, moj najdrazji Ivo. '' Tesno sta se objela, poljubila strastno in sla - v posebno sobo. Tomi je vse to lahko brezskrbno opazoval, ker sta zrla samo v svoje oci, Janina se je stiskala k Ivu, on pa bi jo najrajsi kar na hodniku zacel slaciti. Pa ni, le bozal jo je. Slekel jo je v sobi. Tomi bi tudi nadaljevanje lahko gledal, pa se mu je uprlo.

Cez dva dni je odkorakal za mamo. Disalo je, kot bi polila liter kolonjske, ali cesa podobnega. Tomi tega ni vedel. Uganil pa je, kam gre in zakaj. Cez potok, dalje po potki v bliznji gozdicek. Drevje se je prav razraslo, da se je par skril.
'' O, moj Ervin, kako tezko sem cakala na ta trenutek, '' je vzdihovala Tomijeva mama Petra, '' Hodila sem od ene ure k drugi, pa so vse tako pocasi kot polzi porivale svoje kazalce naprej. Grozno ! ''
'' Pridi najdrazja, pridi, '' jo je vlekel moski v goscavo.

Tomi je se slisal sopenje, hropenje, vzdihe, izbruhe ljubezni, vec pa ni mogel. Tekel je domov in v svoji sobi bridko jokal. Starse je nekajkrat zasledoval in vedno so se ponavljale podobne slike. Doma sta se prepirala, drugje ljubila. Zakaj se ne locita, je pomislil. Locita ? Imata tista dva, kako se ze rece, Veronika in Ervin, otroke ? To je pomembno. Ce je parcka zasledoval in odkril, mora izvedeti tudi o otrocih. Nasel je dva. Bila sta deklica in decek. Veronika in Jani.
Najprej si ju je ogledal, ocenil, da sta zelo nesrecna, najbrz je peklensko tudi pri njih sovrastvo, kricanje, obtozbe. Ja, tako mora biti ! Pocakal ju je, ko sta sla iz sole. Takole je zacel : '' Vem, kdo sta. Veronika in Jani. Jaz sem Tomi. Odkril sem, da se vajina mati Janina in moj oce Ivo skrivaj sestajata in poljubljata, doma pa sta pozabila na vsako prijaznost in ljubezen. ''

'' Res je, midva pa sva nasla tvojo mamo Petro in oceta Ervina skupaj. Zmerjala sva ju, a sta naju pretepala. Nic ne moremo, samo jocemo lahko, '' je rekla Veronika in res zajokala.
Trojica je tiho premisljevala. Kaj bi naredili ? Naj se locijo in porocijo te, ki jih ljubijo. Jih res ? Bo potem dobro ? Cigavi bodo otroci ? Ali pa narocijo druge in te sedanje, Tomija, Veroniko in Janija, posljejo v dom ? Ne, to se ne sme zgoditi ! Sicer oni ne vedo, kako je v domu, vsak svoj dom pa dobro poznajo. Spet premisljevanje ! Veronika se spomni neke misli : '' Mislim, da bi nam moral pomagati kaksen odrasli. Bo bolje ! ''

Tomi vzkipi : '' Pa ne odrasli iz sociale, ta bi nas takoj poslal v dom ! Tega nocem. '' Jani doda : '' Midva tudi ne. Jaz vem, koga povabimo. Mojo razrednicarko. Ta vse razume in zna pomagati. '' Veronika se cudi : '' Kako si to predstavljas ? Si premislil ? '' Vmesa se Tomi : '' Jaz sem, sklicimo druzinski posvet. '' In so ga.

Odrasli so se upirali, a so morali na lastno zahtevo pristati. Janijeva uciteljica je cakala v ozadju. Najprej so se Petra in Ivo, ter Janina in Ervin zaceli zmerjati, ko pa so videli uciteljico, so mislili, da je socialna delavka in utihnili. Govoril je najvec Tomi, naj odrasli premislijo, da ob njihovih prepirih trpijo tudi otroci, oni nocejo locitve, zelijo, naj teden dni vsi stirje Ivo, Petra, Ervin, Janina, premislijo ali je se ostalo kaj prve ljubezni ( pri tem so se spogledali in nasmehnili, kar je bil dober znak ).

Tomi je neverjetno izkuseno govoril, Veronika in Jani sta le prikimavala. Ervin se je edini upiral, ker so mu ucitelji ze od nekdaj sli na zivce : '' Nocem, da mi neka uciteljica soli pamet. '' Pa je dejal Ivo : '' Poslusajmo kaj bo rekla ! ''

In je tole : '' V tem tednu pojdite skupaj z otroki na izlete v naravo, praznujte kaksen rojstni dan, nakupovat in podobno, pa se bo pokazalo, ali je bil ta druzinski posvet uspesen ali ne. '' Ubogali so, naredili, spoznali da je prava ljubezen se ostala, ta druga pa je prezivela le kot prijateljstvo. In traja.


Zlata Volaric.

ISKANJE


Zdravka se je se zadnjic ozrla z zadovoljstvom po stanovanju in vzkliknila : '' Tako vse je urejeno, lepo, cisto, lahko sedem v naslonjac in sem srecna. ''

Res je to naredila, si na mizico prinesla se cokolado s smetano in malo kave, ter kakavove poljubcke, sedla spet in zacela listati po starih albumih.
'' Saj ni verjetno ! Sem bila jaz tako lepa ? Tole pa je Gojmir. Kmalu je pozabil name, ker se je ozenil z izkuseno Antonijo, se preselil in kdo bi sedaj vedel, ali se zivi. In kje. Kako se mu godi ? Oj ! Ali je to slika lepega Marjana ? Ja, je. Ima se zdaj tako bujne, lesketajoce se lase ? Koliko otrok ? Mogoce vnukov ? Ne, teh se nima. Je premlad ? Res ? Koliko let je ze od tedaj ?
Ah, sedaj nocem racunati, tega nisem marala. Sicer je vsak predmet v soli odvisen tudi od profesorja. Obvlada psihologijo otroka, ali samo stroko, ki jo poucuje.

Pa pustimo to. Ojej ! Je to Miran? Uceni Miran. Postal je neke vrste znanstvenik ? Kje zivi ? O nobenem nic ne vem. Zakaj pa zdaj brskam po preteklosti ? Ker sem sama. Otroci so v tujini, njega ni vec. '' Kupi si kaksno zivalico, '' mi je svetovala prijateljica Marjeta. Zivalico ?
'' Ja. Nekaj zivega, to pomaga. Ne bos sama in skrbeti bos morala zanjo. Prav v tem je korist. Pozabis na svoje tezave, mislis, kako bos nahranila, osnazila, odvedla na sprehod zival. To je odlicno. ''

Ona ve, ima tri papige, dve macki, sedem kanarckov. Dela cez glavo. Je zadovoljna ? Pa se kako ! Srecna ! Ne, Zdravka ne bo kupila zivali. Vsaj se zdaj ne. Prej bo naredila nekaj drugega. Poiskala bo svoje tri, ki jih je imela nekoc v mladosti rada. Zelo rada. Bila je neka ljubezen. Zakaj se ne bi obnovila ? Zakaj bi v lepem in udobnem stanovanju zivela sama ? Tako lepo je v dvoje. Nasla bo vse tri, potem pa izbirala. Kdor jo bo imel najrajsi, tistega bo prijela za roko in odvedla v svoj lepi dom.

'' To pa je pravljica, '' bo rekel – in ostal z njo. Nikoli vec ne bo v cudovitem stanovanju sama. Tako se mora zgoditi. Ona tako hoce ! Hitro se je odlocila. Marjeta ji je pomagala. Oskrbela ji je Gojmirov naslov. Z avtobusom se je odpeljala tja. Darila ni kupila, ker ni mogla izbirati. Vzela je le rdeco vtrnico.

Gojmir T., Petrova ulica 11. Ja, tu je njegov dom. Hisa in vsi njegovi. Koga ima ? Tam prihaja.. vam bo sam povedal. Je ze tu. Ja. Jaz sem Gojmir T. Kdo pa ste vi ? Zdravka B. Ja. Seveda sem jaz. Gojmiru je zagorelo sovrastvo v oceh. Pred vhodom so stali trije odrasli mladi moski. Njegovi sinovi.

Takole je zavpil : '' Vi ste ze petnajsta zenska, ki bi se rada vselila v moj dom. S pokojno Evo sva ga zgradila. Zdaj pa hocejo vanj neke stare babnice. Saj to hocete, ne ? '' Zdravka ne more reci, da ga je prisla le pozdravit, ker sta se nekoc...poznala...
On tuli dalje : '' Kar izginite. Moji fantje vas bodo vrgli v reko, jo vidite za hiso, pa...''

Ni vec slisala, vrtnico je zabrisala Gojmiru pod noge, dvignila glavo in odkorakala k drugemu. Ta se je imenoval Marjan. Nobenega lasu ni imel vec, lepe oci pa so se vedno navihano gledale v svet. Prisel je k vhodu in poslusal, kdo je Zdravka, kaj zeli, kje sta se poznala. Ja, vsega se je spomnil. Gledal jo je s toplino. Potem je rekel : '' Vesel sem, ker si prisla, le bolj vitka si. Ugajas mi. Bi te povabil v hiso. To je moj dom. A nimam casa. Poglej, kdo tece sem ! Mojih pet vnukov. Kuham, pecem, perem zanje, za sina, snaho in zase. Zvecer me kar vrze v posteljo. Rad bi se s teboj pogovarjal, sel na izlet, izvedel, kaj si prezivela, a me tile ne izpustijo iz krempljev, a rad jih imam. Moja druzina je cudovita. Oprosti ! ''

To je bilo vse. Prijeli so ga za roke, suknjic in odvlekli v hiso, naj jim razdeli jabolcni zavitek. Spekel ga je malo prej, preden je prisla tista stara gospa. Miran je zivel v veliki hisi sam. V sosedstvu so imeli stirje otroci vsak svoj dom. Zdravka ? Nobene Zdravke ni poznal. O, pac. Ena ga je res ljubila. Pa nista uspela. Menda je osvajala vse svoje iz blizine. Da ne ? Ni ona. Zal mu je. Potem se ne poznata. Tujk ne pusca v hiso. V casnikih pisejo grozote. Pride, mislis, da je ona, si prijazen, a je on in te rani, ali umori, da ne bo prvic, ko bo kradel in dobil brez dela !

Ja, Miran je vse zivljenje tezko delal. Koga ali kaj se ljubi ? Svoje imetje, stiri otroke in kmalu dobi vnuke. Vsaj upa. Srecen je. Staruha naj gre svojo pot. Noce je vec videti. Odbrzel je v hiso in zaklenil vrata. Zdravka je sedla ob cesti v travo in premisljevala. Zakaj se ljudje tako grozotno spremenijo ? Zakaj niso prijazni, ne prisluhnejo drugim. Ona ni imela slabega namena, a je niso razumeli. Sploh niso poslusali, kaj hoce. Zbrala je svoj ponos, dvignila glavo in se odpeljala domov.

Spomnila se je Marjete. '' Kupi si zival, pa ne bos sama ! '' Kupila si je crnega kuzka. Ime mu je Lam. Topel je, nezen, povsod taca za njo, poslusa, ko mu kaj pripoveduje in jo gleda naravnost v oci. Ce dobi kaj dobrega, prijazno zalaja v zahvalo. In – ni vec sama ! Izmed vseh, kar jih pozna, pa je zadovoljna najbolj prijateljica Marjeta, ker jo je uspela prepricati, kako veliki prijatelji so lahko cloveku zivali.

'' Pa ne le kuzki,'' rece, '' tudi muce, papige, kanarcki in druge. '' Smejeta se, pijeta vroco cokolado, grizljata kokosove poljubcke in dodajata, da bosta kupili slona, zirafo, vidro, divjo svinjo in morda konja Pike Nogavicke. In njuno zdravje se izboljsuje tudi zaradi sal, ne le zavoljo zivali. Spomini pa naj spijo tam, kjer so !


Zlata Volaric.

PRIJATELJA MARKO IN MARJAN


Marjan je ze uro sedel v gostiscu Pri Velikem slonu in izpijal svoje tretje pivo. Placal in hotel oditi. Pogledal je k vratom in zagledal skljuceno, nekako znano osebo. Bil je suhljat, zalosten in nesrecen. To je najprej opazil na prihajajocem. Ni ga zanimalo, h komu in kam bo sedel, samo da dobi mizo in ob njej stol. Niti ni vprasal Marjana, ali sme prisesti. Potreboval je pijaco, drugo ga ni zanimalo. Pa je Marjana.

'' Za boga, ali nisi ti Marko ? ''
Oni je le pokimal in ni pogledal cloveka, ki mu je sedel nasproti. Narocil je pijaco. Najmocnejsi teran. Hoce se opiti. Izpil je kozarec in sele tedaj videl, kdo sedi pred njim. Marjan. Njegov najboljsi prijatelj.

'' Kam moskega privedejo preklete zenske ! Cisto na tleh sem. Nisem te prepoznal. ''
'' Ce sem iskren, jaz tudi tebe ne. Spremenil si se. ''
'' Ja, sem, shujsal, posivel, zgrbil in se kaj. Najhujse je to, da ne vidim izhoda. ''
'' Nikar tako. Ti si bogat, ugleden, sposoben, bos pa ze ukrotil svojo zeno. Poznam jo. Ni slaba zenska. ''
Marko je kar pordel. Jezno je dejal na ves glas : '' Kaj ti ves ! S clovekom moras nekaj let ziveti, da ga spoznas. Pocutim se izzetega, nemocnega, brez volje za zivljenje, kar nehal bi, ce bi imel dovolj poguma. Pa ga nimam. ''

Izpila sta se kozarec in sence so se na prijateljevem obrazu omilile. Pocutil se je bolje in Marjanu se je zdel pravi trenutek, da mu je rekel : '' Marko, zdaj mi povej, kaj se ti je pripetilo. Cloveku je lazje, ce se izpove. Poskusi. ''
'' To je zelo lahko. Moja stara me od jutra do vecera ogabno zmerja. Ja, to je prava beseda. Postane ogabna kot kaksna hudobna carovnica. Ne morem je vec prepoznati. ''
Marjan se je zacudil : '' Stara ? Si res uporabil to besedo ? Stara ni, saj ima komaj malo cez stirideset. To so najlepsa leta. V njih je moc, zdravje, denar, ker sta marsikaj ze dosegla, veselje, ker uspevata. ''
'' Vse to je cista resnica. Ampak je se ena plat. Godrnjava babnica mi zre zivce. Povem ti, da ne bom dolgo. Pocutim se starca. To je vse. ''
Marjan je verjel. '' Ce ti kdo od jutra do vecera zre zivce, je obupno. Malo ti pomeni vse drugo, ce ni prijaznosti, naklonjenosti, vsaj malo ljubezni. Ta je krona vsemu. Brez ljubezni je tezko ali nemogoce ziveti. ''
'' Ja, ce je tako, si poisci drugo, mlajso. Beres casnike ? ''
'' Seveda, samo ne razumem, kaj imajo casniki s tem mojim stanjem. ''
'' Mnogi ostareli so se locili, znani pevci, igralci, pisatelji, tudi v drugih poklicih je tako. Ozenili so se z mlajsimi in zdaj zarijo, kipijo, se veselijo novih moci. Mladost jim jo je podarila. ''
'' Da, to mi je znano. A kako naj zavrzem zeno, ki mi je pomagala mnogo let ? Brez nje se ne bi povzpel do tega, kar imam. Ne morem je prizadeti. ''
'' Saj je ne bos. Ce je groba, nehvalezna, neljubezniva, pomeni, da ljubezni ni vec. Vsi bogati se locijo tako, da zeni dajo precej svojega in ni nesrecna. Reci ji, pa bos slisal, kako misli. A povem ti, mladost je injekcija s pozivili. To potrebujes. Bos popolnoma prerojen in ne bos se pocutil ostarelega pri stiridesetih, ampak sele po stotem rojstnem dnevu. Le ubogaj me. Jaz ti zelim dobro. ''
Prijatelja sta se poslovila in Marko je sklenil upostevati Marjanov nasvet.

*****

Doma se je dogajalo drugace, kakor je pricakoval. Zena je poslusala molce. To ga je presenetilo. Mislil je, da bo takoj pristala, ko je slisala, da bo dobila polovico premozenja. Pa ne. Kricala je, da ga ljubi, da noce proc iz njegove vile, da bo zivela v njej do smrti, da ji je lepo z njim, ne, ona ne mara nobene locitve. Locevanje je ponizujoce, dokazuje nesposobnost obeh zakoncev, tezave morata odpravljati s sporazumevanjem in podobnim.

Pa se je izkazalo, kako je bilo vse le igra. Da, njeno upiranje je le igrala in ga je v resnici zelela. To se je pokazalo na locitveni razpravi. Tja je prisla kot najlepse urejena dama z roko v roki z mladenicem rjavih las in sportno strenirano postavo. Ocitno ga je privlaceval denar, sicer je Marko moral priznati, da je bila njegova bivsa zena lepa zenska.

Sporazumeti se pa ni hotela, ko ji je to predlagal. Vendar je za roko tudi on drzal novo osebo. To je bila racunovodkinja Marilena, stara komaj dvaindvajset let. Ze prej ga je opogumljala, naj se loci, da ga nadvse ljubi, da mu bo zvesta do smrti, da ga zeli za moza in mogoce postane celo oce njunim otrokom.

To zadnje je odlocilo. Pred tem se je upiral. Kaj bodo rekli ljudje, sosedje, poslovni partnerji, kaj bo z njegovim ugledom ? Kasneje je uvidel, da njegov dober glas ni bil nikomur mar, nihce se ni spotaknil ob locitvi, saj se ljudje masovno locujejo. Briga koga neki bogati Marko. Da, bogastva je imel se vedno dovolj. Podjetje ob locitvi ni utrpelo nobene velike skode.

Le nekaj denarja je moral dati bivsi zeni. Ali je polovica ali ni, ni vedela, niti ne kdo drugi, le glavna racunovodkinja, ona pa je postala Markova druga zena. In solastnica. Zakaj bi ga izdala ? Marilena je bila prav tako lepotica kot prva Markova. Le da si je lase barvala oranzno rdece, ona pa zlatasto kostanjevo. Obe sta bili visoki, vitki, imeli sta smisel za modo, drago, kajpak. V tem se ni nicesar spremenilo. Se pa je nekje drugje. V postelji !

Ze porocna noc je trajala od jutra do vecera s svecanostmi, voscili, pitjem, jedmi in darili, od vecera pa do jutra z ljubeznijo. Marilena se je naslednje jutro prebudila sproscena, sveza, mocna, Marko pa je cutil v vsakem vlakencu utrujenost in izcrpanost. Pa si je rekel, da bo to minilo, da ni bil vajen. In prav je imel. Prijatelji, znanci in poslovni partnerji so se cudili, kaksna moc se je rodila v njem. Pomladil se je, postal je hiter telesno in dusevno, krepak, nobeno delo ga ni utrujalo in, kar ga je najbolj osrecevalo, nikoli se tista utrujenost s porocne noci ni vec ponovila. Mladi zeni je izpolnil vsako, se tako cudno zeljo. Njuna ljubezen je rasla in jima vlivala novih moci. Bila sta srecna.

S prijateljem Marjanom sta se se srecevala v gostiscu Pri Velikem slonu in se pogovarjala, Marko se mu je se vedno zahvaljeval za cudovit nasvet.

*****

Rodilo se je krasno, z zlatom okraseno nedeljsko jutro. Marilena in Marko sta po ljubljenju se lezala v postelji. Oba sta se pocutila odlicno.
'' Gore bi premikal, tako mocnega se pocutim. To si mi ti, ljubica, podarila. Zato ti bom tudi jaz nekaj dal. '' Vstal je, sel k omarici in odprl predal. Iz njega je vzel srednje veliko temno skatlico, jo odprl in pokazal se je cudovit biserni nakit. Pripel ji je verizico, uhane, zapestnico in tri prstane si je sama nadela. Bila je vzhicena, srecna, kot otrok cokoladke se je veselila in on z njo. Pravijo, da se darovalec enako veseli srece kot obdarjeni, ce je vse dobronamerno.

Vendar je Marko vedel, kaj pocne. To je bil le uvod. Dragocen, toda necemu je takoj vodil. In Marilena je vprasala : '' S cim sem si ta cudoviti dar zasluzila ? ''
Moz je odgovoril : '' Se si ga nisi. A si ga bos. Zelim ...''
Nekako, da ni prav, je obcutil nekje v notranjosti. Ona je vztrajala : '' Le povej, nic me ne bo oviralo. Tebi izpolnim vsako zeljo, pa ne zavoljo darila, pac pa zato, ker te neizmerno ljubim. Ljubim ! ''
In ga je vroce poljubila. Opogumljen je nadaljeval, saj ji je vse verjel. Njuna ljubezen je bila cista, neustavljiva, neunicljiva. Nicesar ji ne stoji na poti.
'' Hocem sinka ali hcerkico. Od tebe. ''
Zadnji dve besedici je ponovil trikrat. Njen obraz se je zmracil. Ona ni marala otrok. Zakaj bi brisala pokakane ritke, ko je tako lepo brez njih, zakaj bi ponoci vstajala, ko pa se je ljubiti lepse, zakaj bi kupovala otroske cunjice, ko lahko kupi zase, kar zeli in gre, kamor hoce, a ujeziti ga ni marala, zato je rekla priliznjeno, da je se cas, on je na visku moske moci, ona pa mlada, ni nobenih ovir, ce pocakata kaksen mesec. Pa sta cakala, cakala mnogo let. Vec kot deset !

*****

Zacelo se je po petnajstem letu zakona. On se je blizal proti sestdesetim, ona pa je bila ze v tridesetih. In v najlepsih letih, on pa je zacutil, da mu moci pesajo. Ona tega ni hotela razumeti.
'' Prevec delas, izprezi, naj delajo drugi, '' je rekla.
'' Ne morem, podjetje je moje, '' se je uprl.
'' Najino, '' ga je popravila in to ga je zbodlo.
Najino? Zakaj bi bilo njeno ? '' Ne bom izpregel, '' se je uprl odlocno.
'' Prav, ce ne, pa ne, pa vsaj telovadi, vpisi se v kaksen klub. Moski trdijo, da jim to pomaga. Zakaj ne bi tebi ? ''
'' Od kod pa ti ves, kaj trdijo moski, ha ? ''
'' O, pac vem, berem revije. Zdravstvene in zakonske nasvete. ''
Hitro ji je verjel. Veselo ga je objela, ker ji je uspelo ga prepricati. V klub pa se ni hotel vpisati. Marjan mu je rekel, da to nic ne pomaga. So nekaksna zdravila, a imajo stranske ucinke in delujejo kratkotrajno. Naj poskusi v toplicah. Pa je za teden odpotoval v toplice. Nekega vecera ji je telefoniral, pa se je oglasil mladosten moski glas. In takoj prekinil. Strasansko ga je prizadelo. V mojo hiso vabi ljubimce. V moj dom. V moje kraljestvo se je vrinil drugi moski.

Se isto noc je odpotoval domov. Tam ni nasel nobenega moskega, je pa zavohal mosko vodico za uporabo po britju. Nestrpno je premisljeval, kaj naj naredi. Ker ni povedal nicesar, je ona. Takole je vpila nanj : '' Za nobeno rabo nisi vec, nimas moci, ne uspes. Izmozgan si. Sem ti rekla, da izprezi ... Tako nocem ziveti. ''
'' Kaj pa hoces ? '' jo je vprasal.
'' Saj ves. Ljubezen. To hocem, jaz sem se mlada, ti pa nisi vec. ''
Ujezil se je : '' Z drugo besedo se rece seks. Bom premislil. ''

Poklical je Marjana in cez dvajset minutk sta ze sedela Pri velikem slonu in mu je zaupal, kaj se dogaja. Ponizevalno, je bila edina beseda, poizkusi. Ni rekel, s cim ali s kom, vendar ga je Marko razumel. Tako delajo nekateri ostareli bogati, ko ne gre vec. Placujejo ljubimce. Zaupne, sposobne. In je sklenil poskusiti.

Doma ji je to omenil. Ni nasprotovala, samo to je rekla, da ona ne more ziveti brez ljubezni. Koga zeli ? Ji je vseeno. Naj on izbere. Pa je izbiral. Med znanci, prijatelji in poslovnimi partnerji. Najprej je pomislil na Marjana. Ni porocen, ni vezan, je zaupen prijatelj. Pa je misel zavrgel. Marjan tega ne bi sprejel. Damjan je delal v komercialni sluzbi. Bi on ? Bi. Za denar vse naredi. To je Marko vedel natanko. Toliko ga je poznal. Rad je imel zenske, hvalil se je s trofejami v krilih.

Potemtakem sta dve nevarnosti. Damjan bi ga za visjo vsoto izdal. Poleg tega bi govoril okrog o razmerju z Markovo Marileno. Ne, Damjan odpade. Veno ? On je imel prodajalno avtomobilov. Letal je kot metuljcek s cveta na cvet in pozabil, kje je zacel. Na taksnega se Marilena ne bi navezala. To je kot pribito. Torej mora odpisati tudi Vena. Albert ? Ima odvetnisko pisarno. Mlad je, izkusen in na glasu, da je odlicen ljubimec. Ja, njega bo vprasal. Toda neka ovira je. Albert je srecno porocen in ne bo varal zene. To je iskreno povedal Marku. Rad bi mu ustregel, ker sta prijatelja, toda taksne reci se prej ali slej izvedo in svoje zene za nic na svetu noce izgubiti.

Marko je nekoliko o tem povprasal druge. Odvetniska pisarna in vila, kjer je Albert stanoval z druzino, sta bili last njegove zene, se prej pa njenih starsev. Zato ji je moral ostati zvest, kajti v nasprotnem slucaju, bi ga vrgla na cesto. Odvetniska pisarna pa mu je prinasala velik zasluzek in ta je odlocil.

Doma je Marilena spet kricala : '' Kaj cakas ? Jaz potrebujem tisto, saj ves. Poskusiva. '' In sta - poskusila.
Koncalo se je z razocaranjem obeh. Zakaj bi se mucila oba ? Denar vse uredi. Ce nekateri drugi bogati to upajo, morata tudi onadva. Se bo poskusal. Toda nobenega pravsnjega ni nasel.

Marilena se je ujezila in rekla : '' Ga bom pa sama nasla. Znam govoriti, sem lepa, uredim se, pa mi bo uspelo. ''
'' Koga pa zelis ? '' je skoraj jokal Marko.
Tega ni pricakoval. Loceval pa se ne bo. Marilena bi vsem povedala, zakaj se locuje in to bi bila velika sramota. To mora skriti. Naj gre. Naj naredi ! Nasla bo kogar koli. O moj bog ! Kogarkoli. Lopova. Izprijenca. Hodila je po plocnikih, opazovala moske, toda nobenega ni upala ogovoriti. Potem se je lotila natancnejsega opazovanja.

Oni v spremstvu zena in otrok je niso zanimali. Gledala je samo tiste, ki so hodili sami naokrog. Tisti crnolasec je simpaticen. Bi on? Zakaj pa ne ? Kaksen je pod obleko ne vem. Gremo dalje. Tamle stopa neki zelo visok, je pa ze starejsi. Ne, starcev noce, ima ze enega doma, pa ni za nobeno rabo. Gremo dalje. In je sla. Nasproti ji je prisel navihani petnajstletnik. Videl je lepo damo in se namerno zaletel vanjo. V prsi. Prijetno jo je spreletelo. Hotela ga je zadrzati, fantalin pa jo je gledal, se smejal in hitro izginil, da ne bi se poklicala policista. Z njimi je ze imel opravka. Marilena pa je rekla naj le gre falotek svojo pot, kajti razmerje z mladoletnimi je kaznivo. Tega noce.

Zensko ? Kako je v zenski druzbi ? O ne, tako na tla pa se ni padla. Dvignila je pogled in zagledala napis Pri Velikem slonu. Bojece je vstopila in ni vedela, kam bi sedla, ker so bile vse mize obkrozene z gosti. Nekdo jo je povabil k sebi. Sedel je sam in pil pivo.
'' Gospa, tu je se prostor. Ce vas moja druzba ne moti ...''
'' O ne, vesela sem, da je se prostor. Prvic sem tu. Je vedno tako zasedeno ? ''
'' Ne, ni, danes je placilni dan. Vam smem ponuditi pijaco ? ''
'' Ne vem, kaj bi pila. Pa narocite pivo, ze dolgo je, odkar ga nisem pila. ''
Pivo je obema teknilo. Ugotovila sta, da sta ze slisala eden o drugem ! Da je Marko njegov najboljsi prijatelj in ko je popila pet kozarcev, je povedala, da isce ljubimca. Zaupnega, prijetnega, uspesnega, ker... Tega pa ni izrekla. Moski se je imenoval Marjan in - je pristal.

Ker sta sklenila neke vrste kupcijo, sta sklenila se vecerjati in se nekoliko poveseliti. Zaceli so igrati za ples. Stiskala sta se, kot da se poznata ze mnogo let, pa niti ne mnogo ur. Ugajala sta si in... Marilena ga je prijela za roko in odvedla domov. Marko ji je odprl vrata in zazijal v Marjanov obraz.
'' Ce hoces, takoj odidem, '' je rekel prijatelj.
'' Ne, ne, le vstopi. Dobrodosel. Vesel sem, ker si prisel, '' mu je rekel, izginil v svojo kuhinjo, da bi vsem trem pripravil kaj dobrega za pod zob.
'' Se bom ze navadil, glavno je, da je prijatelj Marjan prisel z Marileno,'' je sepetal.


Zlata Volaric.

TETKA PAVLA

Pavlina necakinja Milkica je dobila deset dni pocitnic. Zelo se jih je razveselila. Od srece kar poplesavala po solskih hodnikih, ko je hitela domov. Mama ji je rekla, da bosta pospravili vso hiso, ona pa, da bi obiskala tetko Pavlo. Mami je to ugajalo. Rekla je, da je ze dolgo nihce ni obiskal, a je tako sama.

'' Zakaj je sama ? Zakaj se ni porocila ? '' je radovedila Milkica in slisala mamo :
'' Kar sama jo vprasaj ! ''
In Milkica je veselo stekla na avtobusno postajo. Tetka Pavla jo je ze cakala z dobrotami. Toda dolgo nista ostali sami, da bi se pogovarjali o tem, zakaj se tetka Pavla ni omozila.
Na obisk je pridirjal z motorjem Rok. Tetka je zasepetala : '' Fant je prisel zaradi tebe, bodi prijazna ! ''
'' Ph, briga me. Fantje me ne zanimajo. ''
Tetki je nasekal drv, da bo kurila v kaminu, ocistil sadovnjak in dvorisce. Pavla je vprasala necakinjo, ali ji Rok ni vsec. Ne, ni ji ugajal. Za Rokom je na kolesu prihitel Sandi. Samo sedel je in jedel, kar mu je tetka Pavla dala na mizo.
'' Len je, naj gre domov, '' je postala nevljudna Milkica.
Tretji je bil Tomaz. Dekle je pohvalilo njegovo postavo, lepo govorjenje in pridnost, a z njim ni marala nobenih opravkov. Uh ! Tetka je zavzdihnila :
'' Enako kot jaz ! ''
'' Kaj to pomeni, tetkica ? '' se cudi Milkica.
'' Pred tednom si me vprasala, zakaj se nisem porocila. Zakaj sem ostala sama v svoji lepi in veliki hisi ? ''
'' Ja, sem. Se vedno me zanima. Menda nisi kot jaz obsodila kar tri fante, Roka, Sandija in Tomaza - nagnala ! ''
'' Tocno to se je zgodilo. Druga dekleta so hodila z njimi plesat, se zabavat, skrivaj ljubit, ja, vse sem vedela, toda jaz sem hotela ziveti drugace, brez njih. Nobenega nisem marala. ''
'' Ampak, tetka Pavla, zakaj ne ? '' se radovedi deklica.
'' Enako, ali podobno – kot ti. ''
'' Povej mi bolj natancno. Zanima me. ''
'' Prav. Bom. ''
'' Najprej je zacel hodit k nam Joze. Rad je pomagal v sadovnjaku, vinogradu, na njivah. Mama in ata sta ga neizmerno hvalila. Jaz pa ne. ''
'' Kaj si rekla? Povej ! '' vztraja deklica.
'' Oh, grozne reci. Da je majhen, debel, okrogloglav, je za dva, dela za tri, to se mi je zdelo trapasto, oci ima kot mis, bogati so, se marsikaj. Obupno. Jasno, moral je izvedeti in si poiskal drugo dekle. Prav tako iz vasi, se ozenil, dobil otroke, ja, ja, ja, grozno, ob slovesu mi je rekel : '' Pa bodi stara devica ! '' in sel. Takrat nisem bila stara devica, a sem postala kasneje. Kot da je vedel. ''

'' Drugi ? Kdo je bil drugi ? Povej ! ''
'' Anton. Njegovi so ziveli v revscini. Hodil je delat po kmetijah, da je kaj zasluzil. Moji so ga zato hvalili, jaz pa obsojala. Kaj bom z beracem, sem trapala. Tudi on se je uzalil. A je vztrajal. Rad me je imel. Govoril mi je, da hrani denar, dela precej in bova imela svoj dom. Joj, kako nesramno sem se mu posmehovala. Mama in ata sta me zmerjala. Ves, bila sem domisljava. Imeli so me za najlepse dekle v vasi. ''
'' Kaj je naredil Anton ? ''
'' Navelical se je. Bil je mlad, ceden, priden, drugih deklet revscina ni zanimala, saj v resnici niti mene ni, a sem ga nalasc zalila. Enostavno nisem marala fantov. ''
'' Cudno. Meni prav tako doslej ni bilo zanje mar. A ko mi to pripovedujes, spreminjam mnenje. Na svetu je vse zivo v parih, sicer bi cloveski in zivalski rod izumrla. O tem nisem premisljevala. Dalje ! Je bil se kdo ? ''
'' Bil, seveda ! ''
Tetka si je objela uveli obraz, zaprla oci in govorila : '' V trgovino je prisel novi prodajalec. Bil je visok, vitek, vedno lepo oblecen. Prijazen. Vse zenske so zelele, da bi jim prav on postregel. In so se gnetle v vrsti. Mama me je drzala za roko, da ji ne bi usla. Takole mi je sepetala : '' Rok se je ozenil, Anton ima nevesto, ti pa bos sama. Ta Zoran je zate pravi ! Povabi ga k nam v nedeljo na kosilo ! '' Mama ga je morala povabiti, jaz pa sem se sredi kosila odpeljala s kolesom po gobe v gozd. Grozno ! Zdaj sele uvidim, kaksno dekle sem bila.

Zoran mi je prinasal cokoladke, roze, kaj mesnatega. S kolesi je zelel, da se voziva po okolici. Saj vidis, pri nas je lepo. Poti so cez polja urejene in Zoran me je vzljubil. Z njim bi se lahko porocila. A ne. Trmoglavka sem vztrajala se naprej. Mama in ata sta obupovala. In nazadnje je prisel dan, ko je tudi Zoranu prekipelo. Za moj rojstni dan mi je prinesel lepo verizico, jaz pa sem mu jo obesila za uho ! Takrat se ni obupal. Grenko se je nasmehnil in najbrz mislil, da sem pac tako dekle, kaj more. V zakonu bom drugacna. Druge so me v trgovini obsojale.
'' Ona je metuljcek, leti s cveta na cvet, '' so govorile. Zoran me dotlej se ni videl z drugimi, ko pa je, je takoj obrnil hrbet. Izrocil mi je listek, da je zanj v ljubezni najvaznejsa zvestoba. In ni se mi vec priblizal. ''
'' Naprej ! Kaj si naredila ? ''
'' Nic, zivela sem po svoje. Starsi so umrli. Kralj Cas je ukazal po svoje. Oddrvel je v preteklost. Meni so rekli le – stara devica Pavla. Nenadoma sem se ozrla po fantih, a so bili vsi pozenjeni, z druzinami. Tako. Minilo je. Zdaj ves, kaj sem naredila. Razumes ? ''
'' Ja. In jaz sem ze korakala po isti poti. Zdaj bom jaz - naredila. ''

Milkica je stekla k telefonu, poklicala Roka, cez pol ure je ze sedela za njegovim hrbtom na motorju in ga objemala cez pas. Ozirala pa se je nazaj, kjer je tetka Pavla stala na svojem dvoriscu in mahala svoji necakinji. Milkica ji je za hipec poslala po zraku poljub.


Zlata Volaric.

Z veseljem ugotavljam, da ste zdrzali, tudi, ce niste brali, ste do sem '' prelistali ''. Zato vam ponujam se nekaj mojih haikujev; potrpite, za njih pravijo, da so najkrajse pesmi ?

**********

Piha s presledki.
Ko se prikrade spanec
- ropot oknice.

Oprani asfalt.
Delavec komunale
sloni na metli.

Jesenski veter.
Suhi listi koruze,
vecerni selest.

Vprasljivo gleda
zaspana marjetica
- snezna odeja.

V zavetju hrasta
porumenela breza.
Realizem sanj.

Stiriperesna
detelja – delcek srece
je na travniku.

Vnukinja v kadi :
Voda brizga, pokajo
milni mehurcki.

Mara, ne mara...
Uboga ivanjscica
- brez belih listkov.

Veje zalujke
bojazljivo bozajo
kalno gladino.

Leti snezinka :
Na okenski sipi se
ustavi kaplja.

Uboga zlica,
premetala je tone
tuje lakote.

Pravo veselje :
Vnukinja iz spalnice
klice snezinke.

Drevje brez listja,
pticev nikjer – praznina
jih ne privablja.

Modrina neba.
Bele puhaste crte
cefrajo sliko.

Poslednje krpe
lanskoletnega snega.
Odhod je nujen.

Vnukinja lovi
snezinke - na dlani le
modrina v kaplji.

Vnukova zoga
skaklja sredi solate.
Babica krici.

Vedno na prezi.
Takoj, ko mu ne sledim,
mi uide cas.

Le glava zelja
caka na vrtu jesen.
Beli metulji.

Buskne pa pocaka -
veter v polkno - nazadnje
odbrzi drugam.

**********

Za konec vam zelim lepe sanje !
Zlata Volaric.

GALERIJA : Zlata i Joze Volaric / skulpture, slike, risbe, poezija /

http://www.volaric.com